O Pohorju

Posamezne kraje z okolico, zgodovinska obdobja, etnološke značilnosti itd je opisovala množica avtorjev in publicirala svoja dela v samozaložbi ali ob podpori lokalnih skupnosti. Najti je mogoče tudi nekaj zanimivih (raziskovalnih) diplomskih del študentov doma s Pohorja.

Raziskovalci še niso rekli zadnje besede o izvoru imena ‘Pohorje’. O tem so žive tri teorije:

Ime Pohorje naj bi prihajalo iz besede ‘pogorje’. V prid tej tezi govori dejstvo, da so na vzhodnem robu Pohorja, kjer le-to prehaja v ravno Dravsko polje, ljudje za prebivalce ravninskega dela uporabljali termin ‘Poljanci’, za prebivalce hribovitega dela pa ‘Pohorci’. Kar nekaj raziskovalcev se pridružuje tezi, da je ime ‘Pohorje’ slovenskega izvora in pomeni ‘gora’ ali ‘pogorje’.

Hribovje zahodno od Dravskega polja se v zgodovinskih virih že od 13. stoletja dalje označuje s terminom ‘Pacher’. Tudi na Vischerjevem zemljevidu iz leta 1678 je mogoče prebrati termin ‘Pacher’, iz česar naj bi nastalo današnje ime Pohorje.

V nemških dokumentih je Pohorje poimenovano kot ‘Das Bachergebirge’ ali skrajšano ‘Bachern’.

Ker v nemščini ‘der Bach’ pomeni ‘potok’, bi takšna razlaga lahko opisovala dejansko pohorsko lastnost – obilico potokov.

Pohorce je značajsko odločilno oblikovala naravna danost: osamela kmetija sredi obsežnih gozdov. Zato je za Pohorce še v začetku 19. stoletja veljal stereotip, da so zakrknjeni hribovci.

Samota in odmaknjenost od urbanega sveta sta Pohorce prisilila v samozadostnost, zato so bila za preživetje potrebna mnoga poklicna znanja kot so : pinter (sodar), cimperman (tesar), šušter (čevljar), kolar, kovač, mesar …  Iz teh poklicev je nastalo veliko hišnih/rodbinskih imen in kasneje priimkov.

Z medsosedsko pomočjo in sodelovanjem so Pohorci sami pokrili večino svojih preživetvenih potreb. V dolino so hodili le občasno po sol, petrolej, kamenčke za vžigalnik in podobno.

Pohorci so se poročali predvsem v svoji ali sosednjih vaseh. Sorodstvena povezanost  na vasi je bila zato v par generacijah dokaj velika. Od doma so v dolino odhajali predvsem otroci bajtarjev in se tam zaposlili v kovačiji, kot flosarji, delavci na žagah in podobno.

Poseljenost Pohorja, pri tem imam v mislih predvsem severna pobočja Pohorja, se je tekom srednjega veka precej spreminjala. Kmetije so se praznile, hube so propadale in se zaraščale. Vzrok za to so bile vojne, nalezljive bolezni, gospodarske krize, menjava zemljiške gospode in še kaj. Zemljiška gospoda je zato v več valovih kolonizirala območje z doselitvijo prebivalcev iz drugih področij v njihovi lasti.

V srednjem veku so bili kmetje današnjega Janževega vrha in Orlice v večini podložni vuzeniški graščini (Trušenjski). Nekaj lastnine je imel na Ribniškem tudi Benediktinski samostan svetega Pavla v Labotski dolini.

Leta 1721 so bile vse pravice in dajatve prenesene na graščino Puchenstein (Bukovje pri Dravogradu), kar je razvidno tudi v zaglavju stare zemljiške knjige, kjer je zapisana povezava na davčne knjige – urbar Puchenstein.