Ta rodovnik sem s presledki delal od svoje mladosti, torej kar preko 50 let. Vesel sem, da zaključujem to delo. V naslednjih vrsticah vam želim opisati postopek, kako sem to počel.

Začetna iskrica

V rani mladosti sem ob večerih pogosto poslušal pogovore in zgodbe starejših ljudi o pokojnih ali še živečih sorodnikih, ki so jih znali pripovedovalci zabeliti še z dodatki o strahovih in podobnem. Bal sem se, da bo s smrtjo te generacije to vedenje izginilo, pa sem začel najprej na skrivaj zapisovati sorodnike, o katerih sem kaj slišal.

Popis ustnega izročila

Čez nekaj let sem se odločil v celoti popisati prednike po ustnem izročilu mojega očeta in strica Albina. V karo zvezek sem začel risati škatlice in delati povezave, zapisovati imena, datume, kraje, kmetije itd.

Preverjanje ustnega izročila in prva iskanja podatkov

Rodovnik je zatem par let počival, dokler se ga nisem ponovno lotil. V lokalnem matičnem uradu in pri duhovniku v Vuzenici in Vuhredu sem začel v matičnih knjigah preverjati predhodno zbrane podatke. Prav kmalu sem prišel do spoznanja, da je ustno izročilo sicer dober vir informacij, toda podatki so nezanesljivi in jih je treba dodatno preveriti.  Gradivo pridobljeno iz ustnega izročila sem tako verificiral in popis precej razširil z novimi osebami, podatki …

Sistematično iskanje prednikov

Po ponovnem premoru nekaj let, sem ob naslednjem zagonu rodoslovne vneme ugotovil, da je podatkov preveč za moj karirast zvezek in množico listov papirja, pa sem si naredil posebno kartoteko. Za vsako osebo je bil popisan en kartonček z vsemi podatki in s povezavo na starše in zakonca.  Na kartone sem prepisal vse osebe in podatke, ki sem jih imel do takrat zbrane. Kartončke sem lahko dodajal, zlagal ali poljubno urejal. Imel sem občutek, da obvladujem množico oseb in povezav ter se korajžno podal v župnišče Ribnica na Pohorju iskati prednike še dalje v preteklost. Tamkajšnji župnik je imel v svojem arhivu vse matične knjige vključno z najstarejšimi. Večina župnij jih je že takrat morala oddati v škofijski arhiv ali v pokrajinski arhiv v Mariboru. Veliko ur sem preživel v njegovi pisarni in tudi z njegovo prijazno pomočjo uspel najti množico prednikov.

Seveda se tam pot iskanja prednikov ni končala. Precej časa sem nato preživel v Škofijskem arhivu v Mariboru in v Arhivu Slovenije v Ljubljani.

To je bilo obdobje moje velike borbe z gotico. Imel sem srečo, da je imela moja mama še ohranjen zvezek iz osnovne šole z osnovami pisanja gotice. Ta zvezek je bil moje prvo rodoslovno pomagalo.

Prehod na računalniško vodenje podatkov

Količina podatkov je narasla tako, da sem obupal nad ročno evidenco. Poskušal sem si sam narediti neko evidenco na računalniku, pa seveda ni šlo najbolje. Sprevidel sem, da so ta problem ljudje že rešili in izdelali več namenskih programov za lokalno vodenje rodoslovnih evidenc.Preostalo je samo še izbrati pravega in ga nabaviti.

Na osnovi mnenja Rodoslovnega društva Slovenije sem izbral program Brothers keeper, ga nabavil in vanj prenesel vse podatke iz vseh lastnih virov: zvezka, listkov, kartoteke, zapiskov itd. Z vsemi nadgradnjami uporabljam ta program še danes. (Komercialni spletni rodovniki, ki delujejo po principih socialnih omrežij, so se pojavili šele veliko kasneje.)

Iskanje podatkov na internetu

V devetdesetih letih so mi bili v veliko pomoč razni viri na internetu: telefonski imeniki evropskih držav, evidenca ekonomskih migrantov v Ameriko – Elis Island, razni seznami in evidence …

Viri rodoslovnih podatkov takrat še niso bili komercializirani, saj so bili v veliki meri prosto dostopni. Seveda pa zakonodaje o varovanju osebnih podatkov, kot jo imamo danes, tudi nismo poznali.

Iskanje po digitaliziranih matičnih knjigah

Nekaj let sem opustil delo na rodovniku z mislijo, da ga bom dokončal, ko se upokojim. Morda bom pa takrat rodovnik zapisal v knjigi ali drugi obliki, da se lahko ohrani. Nekega dne sem se nato res upokojil.

Na mojo veliko srečo je bil v teh letih speljan proces digitalizacije matičnih knjig. Tako so vse matične knjige, ki sem jih nekoč lastnoročno listal po čitalnicah v fizični obliki in si ročno (bolj ali manj dosledno ter bolj ali manj natančno) izpisoval podatke v svoje dokumente, postale dosegljive preko računalnika neposredno od doma.

To mi je omogočilo, da sem ponovno preveril vse do takrat zbrane podatke, poiskal prednike, ki jih prej nisem našel. Družinam sem tako lahko sledil tudi čez državno mejo v Avstrijo in Nemčijo. Tam sem odkril veliko prednikov, za katere prej sploh nisem vedel.

V času epidemije kovid-19 sem tako:

  • prodrl v času do leta 1680, ko se je rodil naš najstarejši znani prednik (podatek je iz mrliške knjige)
  • izpolnil podatke o večini družin naše rodbine do današnjih časov

Najslabši so podatki o zadnjih dveh ali treh generacijah Osrajnikov, k čemur je seveda prispevala svoj delež zakonska ureditev varovanja osebnih podatkov. Pričakujem pa, da se bo ta vrzel dokaj zapolnila tudi s pomočjo te spletne strani.

Sinteza vedenja o rodbini in objava rodovnika

Zbrano gradivo sem pričel oblikovati tako, da ga lahko smiselno, urejeno in dovolj pregledno prikažem tudi vsem sorodnikom. Rodbinskim podatkom sem dodal geografski in zgodovinski kontekst ter naredil nekaj preglednic za lažje razumevanje celotne množice podatkov.

Renato Osrajnik, sorodnik iz veje Tandler, s katerim deliva interes za rodoslovje in prav tako skupnega prednika pred petimi koleni, mi je prijazno priskočil na pomoč tako, da je pridobil spletno domeno osrajnik.si, po pripravljenem gradivu izdelal spletno stran, ki jo za dostop preko spleta gosti na svoji poslovni računalniški opremi.

Rezultat vsega tega dela je pričujoča internetna stran. Vesel sem, da je končno narejena. Upam, da razveseli tudi vas, ko jo boste pregledovali.