Kako so nastajali priimki

Obstoj in raba priimkov, zgodovinsko gledano, ni bil vedno tako samoumeven, kot je to danes.

Priimki so po navedbah strokovnjakov začeli nastajati v okviru Beneške republike okoli leta 1090 zaradi lažjega in natančnejšega pobiranja davkov. Potreba po priimkih je nastala zato, ker je bilo v istem naselju lahko več ljudi z enakim imenom, pa jih je bilo treba nekako enoznačno določiti. (Vir: Tino Mamić, Priimki, Celjska Mohorjeva družba 2020)

Priimek je že na ob nastanku pomenil osebno dedno lastnost posameznika in tako seveda tudi vseh njegovih potomcev (praviloma po moški strani). Označeval je pripadnost določeni skupini ljudi – družini / rodbini.

Iz Beneške republike se je uporaba priimkov najprej razširila po primorju vse do današnjega Slovenskega primorja. V notranjost Slovenije je uporaba priimkov prihajala postopoma. V Dravski dolini se je začela uveljavljati šele po letu 1700, pa še to različno po župnijah.

Leta 1780 je cesar Jožef II izdal patent o uvedbi priimkov tudi za slovenske dežele.

Pred nastankom in uporabo priimkov se je identiteta posameznika označevala z rodbinskim imenom ali s hišnim imenom posestva, kjer je le-ta živel.

S pojavom priimkov sta se morda v matičnih knjigah nekaj časa hkrati uporabljali obe oznaki posameznika, tako hišno ali rodbinsko ime kot priimek. To lahko pri raziskavi porekla povzroča določene težave, posebej takrat, ko je uporaba priimka in/ali hišnega (rodbinskega) imena nedosledna ali celo napačna.

Zgodilo se je seveda tudi, da je novonastali priimek nastal na osnovi hišnega/rodbinskega imena. Tak primer imamo tudi v naši rodbini, saj je posestvo v Orlici 36 že takrat nosilo hišno ime OSRANK. To hišno ime je v uporabi še danes, čeprav Osrajniki ne živijo več tam. Hkrati pa se je v matičnih knjigah pojavil priimek OSRAJNIK, ki je izveden iz tega hišnega imena.

Pravilnosti zapisa priimka v matičnih knjigah ni kontroliral nihče. Če je bilo mogoče priimek zapisati na več načinov, se je to gotovo tudi zgodilo.

Po pregledu matičnih knjig je priimek OSRAJNIK zapisan vsaj v 18 različnih oblikah. Te različice, s primeri zapisa za vsako obliko priimka, navajam v nadaljevanju v posebnem poglavju. Za vsako obliko sem dodal tudi primer iz matičnih knjig ter neposredno povezavo na stran v matični knjigi, kjer je citirani zapis prisoten. Bolj zvedavim sorodnikom je tako omogočen vpogled tudi v ta del naše preteklosti.

V poročni matični knjigi Ribnica za leta 1829-1862 na strani 27 piše v rubriki ‘ženin’ naslednje:

‘Franc, od Mathiasa Junkerja, pravega Osrajnika, enega kmeta in njegove žene Helene, oba že pokojna,  zakonski sin.’ (To je dobesedni prevod zapisa iz PMK v originalni arhaični jezikovni strukturi, kot so jo takrat uporabljali pisci matičnih knjig.)

V gotici ja zapisano besedilo, ki glasi: Franz des Mathias Juniker, recte Oßsranigg eins Bauers und seiner Eheweibs Hellena, beide schon sellig, ehelicher Sohn.

Danes bi to zapisali kot: ‘Franc, zakonski sin pokojnega kmeta Matije Osrajnika po domače Junkerja in pokojne žene Helene.’

Zapis lahko razumemo le tako, da je Mathias Junker po priimku dejansko (pravi oz. recte) Osrajnik, imenovan pa je bil Junker (hišno ime).

Junker je bilo namreč hišno ime kmetije na Janževem vrhu 6. Tam se je Mathias tudi rodil in s tem dobil označbo Junker.

V krstni matični knjigi Anton na Pohorju za leta 1823-1864 je na strani 79 kot oče novorojene Katharine zapisan Kollman Osrajnik, vulgo Hodnik, kmet. Zapis je vsebinsko pravilen, saj gre za osebo Kollmana s priimkom Osrajnik, ki je bil kmet na posestvu Hodnik, na Antonu na Pohorju st. 35.

V poročni matični knjig Eibiswald za leta 1871 – 1889 je na strani 3 za leto 1871 zapisan ženin Johan Junker alias Osrajnik, sin Franca Junkerja alias Osrajnika. Termin Junker je v tej dikciji zapisan kot priimek, Osrajnik pa kot vzdevek (alias), kar je seveda narobe. Zapisano bi moralo biti ravno obratno.

Uporaba je dokazljivo napačna, saj se otroci tega Johana in tudi njihovi potomci v matičnih knjigah dosledno pojavljajo s priimkom Osrajnik.

To je najpogostejša napaka v matičnih knjigah pred letom 1850. Lahko bi rekel, da je kar sistemska, saj so termin Junker skoraj dosledno uporabljali kot priimek. Trditev, da je bila uporaba hišnega/rodbinskega imena kot priimka napačna, je lepo dokazljiva, saj so vsi potomci teh oseb (označenih s priimkom Junker) v matičnih knjigah (ki so seveda kasnejšega datuma) zapisani s priimkom Osrajnik. Ker si vsi potomci (različnih prednikov) priimkov pač niso spreminjali, je mogoče zaključiti, da je sčasoma postala uporaba priimka doslednejša in pravilna.

Sam s to napako pri raziskavi nisem imel problema, saj sem raziskoval prednike korakoma v smeri proti preteklosti. Za znane osebe (s priimkom Osrajnik) sem iskal starše (prednike) v poročnih in rojstnih knjigah in tako z zanesljivostjo potrdil sorodstvo kljub temu, da je bil prednik zapisan kot Junker.

V mrliški matični knjigi Ribnica za leta 1865-1906 je na strani 202 zapisan pokojnik kot ‘Gregor Osrajnik vulgo Osrajnik’. Zapis izgleda na videz nesmiseln, vendar je pravilen. Gregorjev priimek je v resnici bil Osrajnik, bil pa je kmet na posestvu Orlica 36, kjer se je po domače reklo pri Osranku.