Tandlerov sin Albin Osrajnik je v družbi rad pripovedoval dogodivščine iz Rusije za časa 2. Svetovne vojne.
Ena zgodba mu je bila posebej pri srcu in jo je znal povedati zelo doživeto. Govori pa o tem, kako mu je uspelo preživeti morijo druge svetovne vojne na Ruski fronti.
Albin je bil vpoklican v nemško vojsko. Po osnovnem usposabljanju z pomočnika mitraljezca je bil poslan na rusko fronto. Tam je nekoč njegovo enoto zdesetkala ruska vojska. Ko je tudi padel mitraljezec, katerega pomočnik je bil, je Albin videl, da se ne more več umakniti. Namazal se je s krvjo mrličev, se zavlekel v jamo od topovske granata in pokril s trupli mrtvih soborcev, čakajoč da se bo pokazala prilika za pobeg.
Po dolgem ležanju v jami je zaslišal glasove Rusov, ki so pregledovali bojišče. Z bajoneti so zabadali v telesa, da se prepričajo, če so vojaki mrtvi. Če je bil kdo težko ranjen, je pač umrl od tega vboda. Pri vsakem, ki so ga pregledali, je vojak glasno rekel: »Pomrjoš!« To je pomenilo, da je človek mrtev.
To so počeli z nemškimi in s svojimi vojaki.
Albin je s strahom čakal, kdaj bodo prišli do njega. Verjetno je bil dovolj globoko pod trupli, da so mislili, da je itak mrtev. Vojak je samo rekel tisti svoj »Pomrjoš« in so šli naprej.
V smrtnem strahu je tako nepremično ležal v krvi in blatu pod kupom mrličev dva dni, saj so se ves čas v okolici slišali glasovi Rusov, ki bi ga takoj ubili, če bi se izdal, da je še živ. V glavi mu je ves čas odzvanjal zloglasni: »Pomrjoš«.
Po dolgih dveh dneh so začeli kmetje z vozovi odvažati trupla na skupen prostor za pokop. Albin se je še vedno delal mrtvega in so ga z drugimi trupli vred odpeljali v poslopje, ki je služilo kot mrtvašnica ter odložili na kup trupel. Med mrliči je miroval še en dan.
Naslednjega dne, ko so pričeli odnašati trupla za pokop, je Albin pokazal, da je živ. V slovenščini je govoril: »Jugoslavija, partizani in podobno. Bil je dovolj prepričljiv, da ga kot Slovana niso ustrelili, ampak odpeljali v taborišče vojnih ujetnikov, od koder se je po vojni srečno vrnil domov.
Besedo »Pomrjoš« je ob pripovedi vedno izgovarjal s takim žarom, da se ga je oprijela kot vzdevek.
Prijatelji so ga včasih namesto Albin, poklicali kar Pormjoš.