Tiznojnikova kmetija

Avtor: Bojana Tomis (Osrajnik)

Vuhred: 6.1.2026

MOJ SPOMINI IZ OTROŠTVA

»Dobro jutro Beba, vstati bo treba. Rana ura, zlata ura! Pa saj veš, danes nas čaka dolga pot.« To so bile besede mojega atana – Krajnčevega Pepija (Osrajnikovega Jožeta).

Ni mi bilo težko, vedoč, da me čaka lep dan, poln dogajanja na Tiznojniku, na prekrasnem kraju, katerega sem se vsako jesen neizmerno veselila.

Našo družino (atana Pepija, mamo Milko, brata Mirana in mene) je pot vodila proti Greglu, pri Uranu pa smo zavili strmo v hrib. Pridružili so se nam tudi strica Ivan in Mirko, teti Angela in Ivanka, sestrična Mira in bratranec Danči. Tako smo lahko s skupnimi močmi opravili vsakoletno jesensko delo. Starši so bili oprtani z nahrbtniki, mi otroci pa prostih rok, da smo lahko tekali po gozdni cesti navkreber. Obdajal nas je gozd, skozi veje je prodirala jesenska megla, skozi njo pa sončni žarki, ki so ustvarjali čarobno sliko, katero še danes nosim v sebi.

Komaj sem čakala, da ugledam hišo, ki me je vedno znova navduševala. Na spodnji strani hiše je bila čez celo steno velika preša z mogočnim tramom in vijakom. Po vijaku se je tram dvigoval in spuščal.

Zraven je stal sod iz letev, iz katerega je tekel sok in velik mlin za mletje sadja. Vso delo se je opravljalo ročno. Pod hišo je bil sadovnjak, v katerem so se košatile jablane, hruške, slive in mogočni orehi. Pod sadovnjakom pa je bila velika njiva posajena s krompirjem. Tik ob gozdu pa še ena velika njiva.

Na zgornji strani hiše pa so nas pozdravili najemniki, ki so pač tisto leto prebivali v njej in tudi skrbeli za posestvo.

Hiša je imela lep lesen balkon, streha pa je bila pokrita s šindli (šintli). Nad hišo je bil velik skedenj, v katerega so z vozom po lesenem mostu vozili seno. Pod njim pa je bil iz kamnov zidan hlev.

Poleg hiše je stalo tudi leseno korito, v katerega je tekla hladna, čista voda, s katero smo si potešili žejo.

Naše delo se je začelo s pobiranjem sadja, ki smo ga ločevali v žaklovinaste vreče, nekaj za ozimnico, ostalo pa za prešanje.

Otroci smo se med pobiranjem sladkali s češplji, grozdjem, orehi in komaj čakali na malico iz nahrbtnikov. Mama je na travo razgrnila prt, na katerega je naložila dobrote: klobase, kisle kumarice, papriko, grumpe, črn kruh, pa tudi bel se je znašal med njimi. Posedli smo se na travo in uživali v dobrotah.

Pozno popoldne, ko smo zaključili s pobiranjem sadja so moški polne vreče sadja naložili na lojtrski voz, ki so ga vlekli Brdejenkovi konji, včasih pa tudi voli. Jesenski pridelek so odpeljali v Vuhred k lastniku posesti gospodu Jakobu Krajncu.

To so spomini iz otroštva, ki so se mi globoko vtisnili v spomin.

Mnogo kasneje, v dobi odraščanja, pa sem želela zvedeti še kaj več o tej posesti. Tu in tam sem ujela po pripovedovanje bice Marije (Osrajnik), ki pa ni bila preveč zgovorna, koščke zgodovine o Tiznojskem.

Posest je bila last njenega strica Antona Pavla Osrajnik in njegove žene Ivanke.

Njegovi sestri Amaliji (moji prababici) je moral zagotoviti drva in ozimnico. Moja prababica je bila poročena s čevljarjem. Bica je povedala, da s sestrami nikoli niso bile bose. Tudi to je povedala, da so včasih iz Amerike dobili paket. Mnogo kasneje sem izvedela, da jih je pošiljala njena sestra.

Da je imela sestro dvojčico Pepco, pa tudi nikoli ni govorila. Po smrti Antona Pavla Osrajnika se je z njegovo vdovo poročil Jakob Krajnc, ki je bil prav tako vdovec.

Živel je v Mariboru, delal je na železnici, kjer je imel odgovorno delo. Njegova prva žena in oba sinova so umrli za jetiko. Bili so pokopani na vuhreškem pokopališču. Med svojim delom je spoznal vdovo

Ivanko, se z njo poročil in po njeni smrti postal lastnik Tiznojskega. Ker je rabil pomoč v gospodinjstvu, mu je na pomoč priskočila moja bica Marija. Dolga leta je gospodinjila in skrbela za lepe rože na oknih in skupaj sta urejala vrt. Njuni dišeči nageljni in stebelne vrtnice so omamno dišali in ta vanj mi je ostal in mi še danes veliko pomeni.

Rada sem ju obiskovala, pa čeprav me je vedno zmrazilo, ko sem v spalnici na vrhu omare videla pripravljeno krsto. V njej tudi pokopan na vuhreškem pokopališču. Bica za svoje delo in pomoč ni dobivala plačila, ampak je zato imela zase in za svoja dva takrat še nepreskrbljena otroka, zagotovljeno stanovanje in hrano.

Ko je zbolel, je v oporoki posest zapisal bici Mariji in tako se je Tiznojsko vrnilo rodbini Osrajnik.

Mene so čakala študijska leta in s Tiznojskim nisem bila več tako zelo povezana.

Leta so tekla, doštudirala sem, se zaposlila, poročila, dobila dva otroka. Po bicini smrti sem po očetovi strani podedovala četrtino posesti. Z možem Dragom Tomisom sva jo zelo rada obiskovala in načrtovala ter počasi uresničevala željo, da bi imela točno na določenem kraju (ob robu gozda) vikend. Leta 2000 se nama je to tudi uresničilo. Vsa leta sva skrbela, urejala okolico, obnavljala in pomlajevala sadovnjak , skrbela za gozd. Tudi hčerki Sergeja in Alja in seveda vnuki Zala, Maj, Lala in Sofija se čutijo bolj ali manj povezani s to posestjo. Zdaj je lastnica posesti hčerka Alja, ki tam tudi živi s svojo družino in pravi, da ne bi nikoli živela drugje, da je svet tu čudovit. To me zelo veseli in osrečuje.